Kaj ni to ženska? 
Patricia Jennings-Welch: Velika dama, velika dediščina

Poslovilni nagovor za obred v cerkvi 
Sv. Tomaža apostola, Peabody, Massachusetts, 4. marca 2009
napisal Daniel Patrick Welch

(3/09)

Patricia Jennings-Welch. Hej! Kaj ni to ženska? Ko sem se prvič učil na pamet slavni govor Sojourner Truth , si nisem mogel predstavljati nikogar drugega kot svoje mame. "Tisti možak tam pravi, da je ženskam treba pomagati pri vstopanju v kočijo, jih prenesti preko jarka in jim povsod dajati prednost. A meni nikoli in nihče ne pomaga v kočijo, čez lužo, nihče mi ne da prednosti! Kaj potem nisem ženska? Poglejte me! Poglejte mojo roko! Orala sem in sadila, spravljala pridelke pod streho in nisem zaostajala za nobenim moškim. Kaj potem nisem ženska? Delala in tudi jedla sem toliko kot moški – kadar sem dobila – pa tudi bič sem prenašala! Da nisem ženska? Trinajst otrok sem rodila in morala gledati, kako so skoraj vse prodali v suženjstvo, ko pa sem jokala v materinski žalosti, kdo me je slišal razen Jezusa! Kaj res nisem ženska?" 

Vse, kar sem se naučil o spoštovanju in dostojanstvu, o prizadevanju in o tem, kako ne dovoliti poniževanja ljudi, sem dobil od te presenetljivo zapletene, močne in neverjetno odločne ženske, od katere se danes poslavljamo. Te ženske, ki me je naučila z enako mero spoštovati moč in sočutje– skratka, ženske, ki me je naučila biti človek. Te ženske, ki je mnoge naučila mnogo in sem se iz njenega vzora naučil, da ni nič nečastnega – da odmašitev stranišča ni vredna manj kot učenje ali poučevanje branja ali tujega jezika, da je življenje brez prizadevanja življenje, ki nima vrednosti – pa tudi, da je prizadevanje zase, ne da bi pomagali k dvigu tudi drugim, tako nesmiselno kot nemoralno.

Zame je bil nepopisen blagoslov, da sem imel s to žensko resnično poseben odnos: bila je moja mati, prijateljica, zaupnica in mentorica. A dotaknila se je tolikih ljudi in skupaj z vsemi svojimi otroki strastno uživala življenje, od počitnic in izletov v San Antonio in Austin do poslednjega plavalnega mitinga, maše, igre z žogo, rojstnega dne in praznovanja, na katerega je šla, vendar pa je tja hodila, kakor dolgo je zmogla. In ljudje, ki še zdaleč niso bili del njene lastne družine, so vedno imeli občutek, da je tudi njihova. Morda je vse to pomenila meni, a Mima je bila v nekem smislu javna lastnina. 

V enem od mnogih prejetih sožalnih sporočil je bila poleg njenega izrednega razuma, pohlepa in žeje po znanju ter njene neverjetne sposobnosti poučevanja poudarjena prav ta lastnost. 

Lastnost, ki mi jo je najprej zaupal prijatelj Volker iz Nemčije, je bila v tem, da je vsak občutil, kot bi bila tudi njegova mati: "Bila ti je najboljša možna mama. Kot veš, sem prav zaradi tega užival, ko je ravnala z mano, kot bi bil še eden od njenih otrok: vsak bi si želel to žensko – kot mater, kot ustanoviteljico šole, kot pravega človeka. Čeprav je zelo hudo, ker je ni več, bo prav zdaj v našem spominu še veliko bolj živo prisotna kot mnogi ljudje, ki so sicer živi."

Zato je cvetje na krsti ostalo brez napisa: predstavlja vsa semena, ki jih je posadila, vse cvetove, ki so se odprli, vse ljudi, ki se jim je, ker so jo poznali, razmahnilo, razvilo in ohranilo življenje, ki jim je življenje – in sanje – uspelo, obrodilo sad ali postalo vsaj malo bogatejše.

Ob teh besedah ne bi bilo prav, če ne bi omenil svoje žene Julie, ki zdaj z mano deli globoko žalost, kot je delila z mano tudi vse drugo. Dolga leta mi je stala ob strani, mi pomagala skrbeti za mamo, za katero mnogi veste, da je bila veliko let šibkega zdravja. Od takrat, ko je na najin poročni dan mami pomagala, da se je okopala in preoblekla, do prav zadnjih trenutkov življenja te izredne ženske je bila Juliina ljubezen in podpora meni, mami in sanjam, ki smo jih delili — mi trije zmaji po kitajskem horoskopu ali, kot je rekla mama na smrtni postelji, ekipa PD&J – ljubezen, ki smo jo čutili drug do drugega, oprijemljiva in nepogrešljiva.

In čeprav je bila včasih morda zahtevna, ne smemo pozabiti, da je prav zaradi vse te ljubezni vedno zahtevala najboljše. Posebno pomenljiva je kitica pesmi, ki smo jo včasih peli -Bil sem rojen v dolini,
kjer tema imela je oblast, a zdaj se vzpenjam na planine in gora ta bo moja last!

Seveda je to zahtevo postavljala vsakomur – če si vedel ali ne. To je najboljša lastnost učitelja … morda tudi najboljša lastnost mame. Kar protislovno je bila včasih najtrša z ljudmi, ki so rekli, da ne morejo – in zlasti s tistimi, ki so jim drugi rekli, da ne morejo. Vidite, uganka Pat Welch, ki je vedno merila v luno (kajti včasih ti jo uspe zadeti), je imela tudi zelo praktično stran: saj ne, da bi bilo samopomilovanje nemoralno – le preveč napoti je bilo. Koliko ljudi nam je v preteklem tednu pripovedovalo svoje spomine, na primer mati, ki je meni in Julii povedala: "Ko sem pripeljala sina v šolo, sem vaši mami rekla, 'Sploh ga ne morem spraviti k učenju,' ona pa je odvrnila: 'Samo v šolo ga pripeljite; bomo že našli način, da ga bo zagrabilo.'" 

In gora ta bo moja last! Vendar nikoli, ne da bi iz tistih, ki so okoli tebe, potegnili najboljše.

Ena mojih sestričen je napisala, da smo pri teti Pat vsi dobili veliko navdiha. Bila je čudovito optimistična in nič ni bilo pretežko in nemogoče, ko se je enkrat zatrdno odločila. In mislim, da je prepričala veliko ljudi, da lahko naredijo nekaj, česar se sicer morda sploh ne bi lotili. Pravzaprav je njen sloves, da se postavlja po robu prav vsaki oviri, privedel do zanimive zmede ob njeni smrti. Ko sem odposlal osnutek osmrtnice, sem nehote napisal napačen datum. Poslal sem popravek, preprosto naslovljen "tipkarska napaka." Mamina sestrična mi je takoj odpisala, kako upa, da je vse sporočilo tipkarska napaka. "Patsy je izjavila, da je vse samo tipkarska napaka in da še ne misli oditi!"

Nekaj tednov pred smrtjo se je obrnila k meni in rekla: "Rada bi, da me spravite v umetno komo. Lahko me zbudijo spet čez pet ali deset let, ko bodo imeli zdravila za vse, kar je narobe z mano." Neka prijateljica, ki se je odpravljala v trgovino, je vprašala, če ji lahko kaj prinese. "Ne, razen če mi lahko prineseš nova pljuča," se je zarežala, v modrih očeh pa se je pokazala iskrica, po čemer smo vsi sklepali, da se šali … gotovo se šali... kajne? Nisi mogel zatrdno vedeti …

Imela je najljubšo pesem, ki jo je zanjo napisal oče, moj ded. Zadnjih nekaj tednov sva jo recitirala skupaj in zdelo se je, da ji je v tolažbo.

Patsy
Danes, otrok, obleko belo nosiš
in to je Božje duše vidni znak,
da ti k pravičnosti z njim hodiš
po poti, ki jo utrl je Kristusov korak.

Krepak je tvoj korak in misli čiste,
prijazen up pa sanje polni ti,
dajal ti bo moči, ko po življenja poti
hodila boš, nalagala bremena si.

Pravi vojščak si, prva Božja četa,
zdaj bitka tvoja je z življenjem boj.
Da v nebesa bi bila sprejeta,
ko borba zemeljska bo za teboj.

Ded je napisal še eno pesem, nedvomno je v njej mislil nase in na svojo mater. Zadnje čase mi pogosto pride na misel v zvezi z mano in mojo materjo. Ko sva šla na enega najinih zadnjih izletov, je vztrajala, da si ogleda vse, kar je novega: fitnes center, obnovljeni Danversport in nazadnje pokopališče. Zdaj razumem, da nam je skušala povedati, da ve. 

Vera
Brezbožnež se morda ji smeje, ko kleči
in s prsti jagode nanizane prebira,
a ob življenja trnju se je utrudila,
le starosti zaveda se, ko križ drži.

Življenje jo utruja in pred smrtjo strah,
te jagode so v njenih rokah up,
da je še nekaj, ko od nas gre zadnji bežni dah,
čeprav nevidno in presega naš razum.

Brezbožnež se posmehne, ko poljubi križ
in poklekne s sklonjeno glavo.
Pomirjena je z Bogom, a on s seboj navzkriž, 
utrujen od stvari, ki nikdar vedel jih ne bo.

Zdaj pa bi namenil nekaj besed še latinski skupnosti, ki je imela mojo mater zelo rada. Vedno so ji rekli La Doña--samo La Doña—in pri tem imenu je vsak takoj brez dodatnih razlag vedel, o kom je govora. Tako kot mnogim drugim je La Doña pomagala številnim ljudem v tej skupnosti, s katero se je čutila posebej povezano. Iz Santa Dominga me je poklicala nekdanja kolegica in med izrazi sožalja razložila, kako zelo ji je pomagala - la Doña, ženska tolikšne moči, razuma in ljubezni – in kako zelo je pomagala njeni celotni družini. Podobno kot mnogi drugi mi je rekla, kako globoko v srcu čuti, da je bila La Doña na nek način tudi njena mati. Spomnila me je tudi, čeprav tega zagotovo nisem izgubil iz spomina, kako sem nekdaj svojo mamo zbadal in se norčeval iz njene izgovorjave španščine (zanahoria). Oštevali so me, ker sem zbadal tako spoštovanja vredno damo, posebno, ker se je tako zelo trudila, da bi obvladala španščino. Še ena gora, na katero je hotela splezati. A mislim, da je vedela, tako kot so vedeli vsi, da je bilo to zbadanje le iz ljubezni.

Opravičujem se očetu Sherridanu in vsem prisotnim, ker sem morda že predolg. 
Po mojem je to le del moje želje, da bi neskončno dolgo govoril o tej posebni gospe, kot smo zapeli v delu pesmi: počasi, počasi, pogrebni sprevod. A seveda, ko pride čas, pride, mi pa ne moremo ustaviti ne ure ne koledarja. Oprostite mi. Zdaj je za to veliko gospo, ki je vedno hotela ostati do konca zabave, čas, da jo položimo k počitku. Borila se je proti usodi, proti bolezni, celo proti času, vse do konca. Ko je ležala na smrtni postelji, sem se sklonil k njej in ji zašepetal v uho, čeprav nisem prepričan, da me je še slišala, da je vse v redu, da lahko zdaj počiva in se ji ni treba utrujati. V zadnjih tednih sta bila dva datuma, ki pomagata razložiti to poslednje protislovje. 20. januarja je bil datum njenega zadnjega obiska pri onkologu in na nek način smo od takrat naprej čutili, da odhaja. Tisto noč, ko sva z Julio ležala na žimnici na tleh spalnice in delala družbo mami, ki se je spoprijemala z najmračnejšo novico, sem Julii zaupal svojo skrb: "Nič ne jé." "Nič več ne bere," je odgovorila Julia. "Pri Pat Welch je to še slabše znamenje." 

Vendar se zdaj spominjam, da je bil 20. januar obenem dan zaprisege novega predsednika, s tem pa tudi dan, ki ga je čakala dolgih osem let. Jasno se spomnim, kako je leta 2004 jokala; ko sem jo vprašal, zakaj si tako žene k srcu, je odgovorila: "Ko pa morda ne bom živela dovolj dolgo, da bi videla Bushev odhod!" Zato je bil 20. januar zanjo morda pomemben na več načinov, kot si predstavljamo. Drugo nenavadno datumsko posebnost sem odkril včeraj. Peljali smo se do zdravstvenega centra, kamor smo tolikokrat šli iskat recepte, ki so jo držali pri življenju, in pri parkiranju nisem mogel ustaviti solz. 

Zapeljal sem na prostor za invalide in napol avtomatsko poiskal mamino dovolilnico. 
Ko sem se zavedel, kaj počnem, se se nasmehnil ob predstavi, da mi ne ona in ne zakon ne bi upala očitati te zadnje predrznosti. Ko pa sem pogledal na dovolilnico, ki je visela z vzratnega ogledala, sem opazil datum poteka veljavnosti: 24. februar 2009 – prav tista noč, ko smo jo na hitro odpeljali v bolnišnico Brigham in poslednjič, ko se je peljala z našim domačim vozilom. Pretresen sem sedel in razmišljal. In zdaj je kočno čas, da tej ubogi ženi pustimo, da počiva. Počivaj, mama. 

Radi te imamo, vedno te bomo imeli, vedno bodi živa z nami. "Naj se cesta dvigne tebi v pozdrav, naj ti veter vedno piha v hrbet, sonce naj te greje v obraz, dež pa mehko pada ti na polja - in dokler se spet ne snidemo, naj te Bog drži v svoji dlani." Rad te imam, mama. Zbogom.

Prispevke v spomin Patricie Jennings-Welch lahko namenite šoli The Greenhouse School

© 2003 Daniel Patrick Welch. Der Nachdruck wird gestattet.
Translation by Darja Teran

^  Top  ^

Writer, singer, linguist and activist Daniel Patrick Welch lives and writes in Salem, Massachusetts, with his wife, Julia Nambalirwa-Lugudde. Together they run The Greenhouse School. Translations of articles are available in over two dozen languages. Links to the website are appreciated at danielpwelch.com.